Podobe moških genitalij v umetnosti in oglaševanju redko povzročajo razburjenje – navajeni smo jih. Kipi moških že stoletja razkazujejo svoje (dokaj realistične) penise v javnih parkih, galerijah, le pomislite na staro Grčijo!

 

V nasprotju s tem pa so simboli vulve opazni zaradi svoje odsotnosti. Nič čudnega torej, se še danes srečujemo s grenkim cmokom v grlu, ko rečemo na glas vuilva, vagina ali lulika. Falus velja za močno podobo, medtem ko je vulva za mnoge povzroči vznemirjenost, pogled k tlom ali pogled kot da vulva ne obstaja. Vendar ni bilo vedno tako.

 

Boginja Ištar in Dumuzi

V 3. tisočletju pred našim štetjem so Sumerci, prebivalci današnjega Iraka, častili boginjo Ištar. Poetična besedila se nanašajo na mokro vulvo boginje, oplojeno s spermo njenega smrtnega moža Dumuzija, kralja pastirjev.

Boginja nagovori svojega ljubimca takole:

Kdo bo oral mojo visoko njivo?
Kdo bo oral mojo mokro zemljo?
Kar zadeva mene, mlado žensko,
kdo mi bo oral vulvo?
Kdo bo tja postavil vola?

Voli, ki vlečejo plug, se nanašajo na kraljev falus; vulva predstavlja zemljo za setev.

Ishtarin kraljevi ljubimec odgovori: “Jaz, kralj Dumuzi, bom preoral tvojo vulvo.” Ob vročini od vznemirjenja boginja zavpije: “Potem ori mojo vulvo, človek mojega srca!”

Ljubita se in ko Dumuzi ejakulira, se rastline posejejo vse naokrog in začnejo rasti. Vulva ima v tej zgodbi pozitivno vlogo; je komplementarna falusu, enako potrebna za oploditev zemlje.

 

Stari Egipt

V starem Egiptu so na vulvo gledali kot na vir sreče in regeneracije.

 

Bog sonca Ra je bil vir svetlobe na Zemlji, vendar je včasih kazal znake šibkosti, ki je ogrožala celotno človeštvo. Na srečo je lepa boginja Hathor, ki je imela pametno idejo, da se sleče pred njim in pokaže svojo vulvo. Ra se je ob pogledu veselo nasmejal in povrnil si je ves svoj bleščeč videz. Zgodba ali ne, vulva je dragocena še danes in naprej, moški se ob njej še vedno veselijo!

 

V Grčiji in Rimu – Vulva izgine

Vulva je padla v nemilost v starem grškem in rimskem svetu. Umetniki so pogosto upodabljali faluse, vulve pa skorajda ni videti. Bogovi in junaki se šopirijo s penisom, boginje pa so ponavadi oblečene; tudi ko so gole, imajo kot Afrodita popolnoma gladke sramne trikotnike, brez klitorisa ali sramnih ustnic. Vulva je bila izgubljena zaradi določenih razlogov katrih ne vemo še danes in šla je v cenzuro.

Nasprotno pa je bil zelo čaščen falus – phallos v grščini ali fascinus v latinščini – čaščen. Verjeli so, da ima čarobno moč, zato so ga razstavljali in častili kot idola, ki je sposoben zaščititi mesto in njegove prebivalce pred škodo ter pregnati tatove in vsiljivce.

Atenci so prirejali letni festival Dionizij, kjer je slovesna procesija meščanov, imenovana phallophoroi, nosila velikanske izrezljane lesene faluse. Pokončne penise iz lesa ali gline so nameščali tudi na uličnih vogalih in ob vhodih v trgovine in hiše.

 

 

 

Znak, ki so ga našli nad vhodom pekarne v Pompejih, prikazuje fascinus, uokvirjen z napisom, ki oznanja »Tukaj prebiva sreča« (Hic habitat felicitas). Falična strašila so veljala za apotropeja (sposobna odganjati zlo), Grki in Rimljani pa so nosili bronaste obeske v obliki penisa.

V vseh teh različnih oblikah je bil falus vedno sinonim za moč, srečo in blaginjo.

 

Vulva, le za ženske

 

V grški umetnosti so upodobitve vulve – za katere se verjame, da spodbujajo žensko plodnost – najdene samo na predmetih, namenjenih ženskam.

 

 

V Egiptu so našli kipce nosečnic, ki se dotikajo svoje vulve. Druge figurice žensk vulve, najdene v Mali Aziji, so verjetno nosile nosečnice kot zaščitni amuleti. Etnolog in psihoanalitik Georges Devereux je te brezglave figurice, katerih obrazi so vgravirani na trebuhu, povezal z mitom o svečenici Baubo, ki je svojo vulvo pokazala Demetri, da bi boginjo odvrnila od njene žalosti ob izgubi hčerke.

 

Tako kot Ra v egipčanski zgodbi o Hathor se je Demetra odzvala s smehom – toda Baubo je pokazala svojo vulvo kot gesto ženske solidarnosti, brez erotičnega namena.

 

Omalovaževanje vulve zunaj ženske sfere ponazarja rojstvo boginje Atene, ki je rasla v Zevsovi lobanji. Nekega dne je Zevsa tako bolela glava, da je prosil boga Hefajsta, naj mu s kladivom in dletom razkosa lobanjo. Hefajst je ugodil in izrezljal nekakšno improvizirano vulvo.

 

Iz te razpoke je priskočila boginja Atena v polnem orožju – tako je gospodar bogov lahko rodil svojo hčerko, kar dokazuje ničvrednost vulve. Ta mit je fantazija o moškem porodu – razmnoževanju, pri katerem vulva ne igra nobene vloge.

 

 

 

Rimljani in “Nimfomanka” Mesalina

 

Toda najbolj sovražne starodavne predstavitve vulve najdemo v latinskih besedilih. Rimski avtorji so si predstavljali like nimfomank, žensk, ki jih je zagrabila neobvladljiva spolna blaznost. Eden takih primerov je Mesalina, žena cesarja Klavdija (vladal 41–54). Po smrti je postala junakinja zlovešče legende, ki jo prikazuje kot spolno nenasitno.

 

Pesnik Juvenal je v svojih Satirah opisal njeno orgiastično vedenje in pripovedoval, kako je mlada cesarica pod okriljem noči zapustila sijaj palače in se na skrivaj podala, da bi zadovoljila svoje poželenje v umazanem rimskem bordelu (Juvénal, Satire VI, 116-130). .

 

Vso noč je Messalina lovila ljubimca za ljubimcem in se ustavila šele, ko je bordel zaprl svoja vrata. Vrnila se je v palačo s svojim »napetim seksom, ki je še gorel« (adhuc ardens rigidae tentigine vulvae), izčrpana, a »nezadovoljna« (sed non satiata).

 

Njeno poželenje ni bilo potešeno, zato je Messalina v svoje ekscese vključila svoje spremstvo. Izzvala je prostitutko na 24-urno spolno tekmovanje, na katerem je zmagala s 25 partnerji (Naravoslovje 10, 83, 172).

 

 

Poleg njenega neskončnega niza ljubimcev je Messalina slovela po tem, da je vedno začela svoja spolna srečanja, kar je revolucioniralo kodekse falokratske rimske družbe. Prikazana je bila kot neumorna spolna plenilka in dominantna ženska, ki se je obnašala kot moški – nezaslišano v rimskih očeh.

 

Klavdiju so povedali za šokantno vedenje svoje žene in ukazal njeno usmrtitev – edini način, da poteši njeno spolno žejo.

 

Cerkev in Čarovnice

 

Ne moremo izpustiti globokega reza, ki ga je cerkev ustvarjala za svojo oblastno moč.

 

Ustvarjanje koncepta čaščenja hudiča, ki mu je sledilo preganjanje, je cerkvi omogočilo, da je ljudi lažje podredila avtoritarnemu nadzoru in odkrito očrnila ženske. Zakaj toliko poudarka na uničevanje žensk? Večina tega, kar je bilo predstavljeno kot čarovništvo, so bile preprosto izmišljene stvaritve cerkve, kar pa so bile pristne prakse poganov.

 

 

Čarovnice so zlahka kategorizirali kot Satanove služabnice. Čarovnice niso bile več le pripadniki starejše verske tradicije, ampak so bile tarča pregona kot sužnje kozmičnega sovražnika Boga, Jezusa in krščanstva. Namesto zdravilca ali učitelja je čarovnica postala orodje zla. Čarovnica je bila prikazana – in obravnavana – kot hujša od heretika. Ta taktika ni bila omejena na zasledovanje čarovnic v srednjeveški cerkvi.

 

In nezaželjenost vulve v svetu se je le poglobila.

 

 

Kaj je torej nespodobnost?

 

Nespodobnost je družbena konstrukcija, ki se spreminja glede na čas in kraj. Glede na poglede in agende vplivnih ljudi skozi čas. 

 

V hindujski mitologiji je yoni simbol boginje plodnosti Shakti, ki je bila čaščena že leta 4000 pr.n.št. Videli so jo enako moškemu dvojniku, lingamu, in skupaj sta bila vir vsega obstoja. Podobna mitologija je prisotna na Japonskem s pojmoma jin in jang, ki predstavljata žensko in moško energijo. Hkrati država še vedno meni, da so podobe vulve s pravnega vidika nespodobne, kar dokazuje leta 2014 obsodba umetnice Megumi Igarashi.

Toda zahvaljujoč vplivu umetnic – raziskovalk, vplivnic in posameznic – se vulva vrača!